Danes sem zopet slišal, kako Slovenija povečuje delež BDP, ki se vlaga v RR. Dejstvo je, da delež narašča iz dveh razlogov: ker se država dejansko namenja več sredstev za RR in ker nam BDP pada. Tako naj bi Slovenija bila danes že nad povprečjem EU27 in se bližala najbolj razvitim. Prav je, da Slovenija povečuje vlaganja v RR, vendar si ne morem kaj, da se ne bi vedno vprašal, kaj ima povprečen državljan on tega.
Evropska Komisija je oktobra 2010 sprejela dokument »Innovation Union«, s katerim želi odgovoriti na izzive sedanjega časa. Z »Innovation Union« EU postavlja vizijo, plan, jasno razdelitev nalog in postopke izvajanja ter nadzora. Dokument predvideva 10 ukrepov, med katerimi je kar 6 ukrepov s področja raziskav in izobraževanja. Med njimi sta ključna:
Ukrep 1: In times of fiscal constraints, the EU and Member States need to continue to invest in education, R&D, innovation and ICTs. Such investments should where possible not only be protected from budget cuts, but should be stepped up.
Ukrep 6: We need to get more innovation out of our research. Cooperation between the worlds of science and the world of business must be enhanced, obstacles removed and incentives put in place.
Ni torej samo pomembno, koliko sredstev vlagamo v RR, ampak tudi kakšen je rezultat teh raziskav. V kolikor se bo do leta 2020 povečal delež vlaganj v RR na 3% EU GDP, naj bi to ustvarilo 3.7 milijonov novih služb in povečalo letni GDP za skoraj €800 milijard do leta 2025.
Ukrep št. 1 torej Slovenija uspešno izvaja. Kako pa je z ukrepom 6? Imamo nekaj programov, ki pospešujejo prenos znanja iz raziskovalnih zavodov v gospodarstvo, to je vsekakor potrebno priznati (TIA: MR iz gospodarstva; TIA: Valor; SPS; JAPTI: Inovacijski vavčer; TIA: INO – ali bo v letu 2011?!). Komercializacija znanja JRO naj bi v splošnem potekala ob izvajanju procesov TT (prenos tehnologij, technology transfer), s katerimi pa se v Sloveniji ne ukvarja sistemsko. Univerze imajo TTO (Pisarne za prenos tehnologij, Technology Transfer Office) bolj kot ne zgolj na papirju. MIT navaja, da od vloženega 1$ v raziskave dobijo nazaj 5 centov s prenosom tehnologij. Ni veliko, so pa posredni učinki za skupnost toliko večji: start-up podjetja, ki so izšla iz MIT, zaposlujejo več kot 500.000 ljudi, alumni MIT so ustanovili več kot 25.800 podjetij, ki zaposlujejo več kot 3,3 milijona zaposlenih z letno prodajo več kot $2.000 milijard dolarjev. Če bi vsa ta podjetja združili v eno samo državo, bi bili 11 največja ekonomija na svetu. 600-700 podjetij v okolici je tako ali drugače povezanih z MIT. Prenos tehnologij ima poleg prenosa raziskovalnega dela v prakso, v produkte, torej tudi velik vpliv na ekonomski razvoj skupnosti, saj se veča konkurenčnost gospodarstva, prebivalstvu so kot posledica raziskav na voljo nove tehnologije, znanja, produkti, zdravila, ustvarjajo se nova delovna mesta, študente se navadi na razmišljanje o praktičnih uporabah znanja.
Če pogledamo kolikšen je proračun MIT za RR, vidimo, da je približno tolikšen, kolikor je celoten proračun za RR v Sloveniji. In koliko start-up podjetij, novih delovnih mest so ustvarili slovenski JRO? Mogoče ne bi bilo slabo, če bi majhen del sredstev, ki se namenjajo za RR namenili za vzpostavitev sistema prenosa tehnologij. Učinki za skupnost bi verjetno bili večji.
Seveda pa si moramo najprej odgovoriti na vprašanje: zakaj sploh raziskovati?
- Za komentiranje se prijavite