Zunaj dežuje in tako je v Bostonu zaspan dan. Ponoči je zavijal veter in slutiti je bilo, da vreme zunaj ni nič kaj prijetno. Verjetno je to tudi razlog, da se hostel ni prebudil pred enajsto uro. Kot da se nikomur ne ljubi vstati iz postelje. Počasi se je le zaslišal vrvež in tisti, ki so odhajali, so z mrkimi pogledi pogledovali skozi okno kako pada dež, pravzaprav lije. Jasno mi je bilo, da danes ne bo nič s ogledom mesta. Danes v center, jutri na Harvard, v torek še malo naokoli in potem v sredo domov - to je bil plan, ki ga ja pravkar odplaknilo. Nekako nerad, a pod pritiskom oglašanja želodca, sem se odločil, da se odpravim na zajtrk/kosilo. Nedaleč je cela ulica kafičev in restavracij in zagotovo se bo kaj našlo. Zavil sem v enega izmed najbližjih lokalov. Union. Če je bila ulica skoraj prazna, je bilo v lokalu čisto drugače. Čisto poln, skoraj ne bi našel prazne mize. Sami študenti. Sem namreč nekje na sredi med Boston University in Harvardom, v predelu mesta kjer se zadržujejo predvsem študenti. Očitno je sedaj čas zajtrka, saj je bilo na krožnikih videti tipične zajtrke: jajčka, slanina, popečeni tolsti. Prav prijetno vzdušje. Očitno se prav nikomur ne mudi - prijetno nedeljsko druženje ob zajtrku sredi dneva.
Ravno sem pojedel svojo porcijo zajtrka in pogledujem skozi okno, kjer dež kar ne pojenja. Polovica gostov se je v tej uri in pol, kar sem v lokalu zamenjala, polovica veselo vztraja in prav nič ni videti, da bi se kam odpravljali. Sam pa razmišljam, da bom očitno moral kupiti dežnik. 
- Za komentiranje se prijavite