Ko človek leti čez lužo, ne more pobegniti z letala in tako ima čas, da kaj prebere in se zamisli. Pogosto gledamo Slovenci (in Evropejci) na ZDA kot na »obljubljeno deželo« podjetništva, kjer univerze zelo uspešno sodelujejo z gospodarstvom, ker se rojevajo številni spin-of in start-up podjetja in se znanja iz univerz pretaka v gospodarstvo zelo uspešno. Evropa je tukaj daleč daleč zadaj (kje je potem šele Slovenija?).
Kljub vsemu pa lahko v času svetovne gospodarske krize opazimo, da tudi v ZDA ugotavljajo, da jim kljub tisočim spin-of podjetjem, ostajajo na univerzitetnih policah ideje, ki imajo lahko velik ekonomski in socialni vpliv. Zato so oblikovali pobudo za pospeševanje komercializacije tehnologij. Predlagajo, da se (za njih) majhen del državnega denarja nameni za prenos že znanih rezultatov raziskovalnega dela na trg. Izbrali bi deset demonstrativnih univerz, od katerih bi vsaka dobila 2 milijona dolarjev na leto pet let zapored. Vsaka bo nato gojila kulturo podjetništva znotraj same univerze, ustvarjala in spodbujala nastajanje inovativnega okolja okoli univerze in zagotavljala pogoje za učinkovit prenos znanja na trg, kar bo imelo takojšnje ekonomske in socialne učinke. Tri ključne sestavine vsakega programa bodo:
- financiranje finančne luknje (gap funding)
- ustvarjanje okolja
- mentorstvo in izobraževanje.
Rezultati pa bodo merljivi, ponovljivi in razširljivi, kar bo omogočalo prehod v fazo 2, ko se bo model uporabil na številnih univerzah po državi, kar bo izboljšalo življenje Američanov.
Razlogi za pobudo preprosto ležijo v dejstvih, ki so jih pokazale mnoge raziskave. Raziskava Block and Keller 2008 je na primer pokazala, da na lestvi najbolj ključnih inovacij posameznega leta ne prevladujejo več inovacije razvite s strani industrije (kot je bilo pred 40 leti), ampak inovacije iz univerz. Univerze so tako ključen člen inovacijske verige, saj bazične raziskave univerz dajejo podlago za aplikativna znanja. Po naravi pa so univerzitetne raziskave »early stage« in se ne osredotočajo na trg. Z omenjeno pobudo tako želijo te raziskave pretočiti na trg s pomočjo nabora poti za prenos tehnologij, kot so fakultetna svetovanja, zaposlitve raziskovalcev v podjetjih, s pomočjo licenciranja ustanavljati podjetja.
Nekatere univerze so imeli srečo, da so v preteklosti prejela izdatne donacije, s pomočjo katerih so financirali inovacijske centre, zapolnili luknjo in dosegli velike uspehe. Kot zgleden primer navajajo MIT Deshpande Center for Technological Innovation in UCSD von Liebig Center. Po tem ko sta prejela manj kot 10 milijonov dolarjev za projekte, sta centra uspela ustvariti 26 start-up podjetij in zbrati dodatnih 160 milijonov dolarjev. Tovrstne uspehe pa se ne sme prepuščati naključju (donacijam), ampak je potrebno usmeriti napore k strukturiranemu oblikovanju modelov za prenos znanja, ki bodo imeli velike razsežnosti.
Pri tem se je zavedati ekonomskega učinka univerzitetnih start-up podjetij. Leta 1980 so v ZDA z Bayh-Dole zakonom omogočili univerzam lastništvo in prosto razpolaganje z njihovo intelektualno lastnino (IL ali IP), četudi je bila ta ustvarjena v okviru raziskav financiranih z državnim denarjem. Bayh-Dole je bil pravi bum za lokalno ekonomijo in številne nove tehnologije so bile postavljene na trg. Kmalu po 1980 je začelo število start-upov in produktov, ki so temeljili na univerzitetni IL, počasi naraščati in mnogi raziskovalci so pričeli komercializacijo svojega znanja. Samo v letu 2007 je bilo tako ustvarjenih 555 start-up podjetij in na trg postavljenih 686 novih produktov (vir AUTM, 2008). Po podatkih (vir Pressman, 2002) kar 80% univerzitetnih start-up podjetjih ostane v isti regiji, kot je univerza, iz katere so izšli, kar pomeni, da ima univerzitetni prenos tehnologij velik vpliv na lokalno razvitost. Med leti 1980 in 1999 so samo univerzitetni start-upi v ZDA ustvarili 33,5 milijard dolarjev ekonomske vrednosti (vir Cohen, 2000), kar pomeni povprečno 10 milijonov dolarjev na posamezen start-up. V letu 2007 je bilo tako v ZDA aktivnih 3.388 univerzitetnih strart-up podjetij (vir AUTM, 2008).
Kljub temu, da je država z Bayh-Dole zakonom spodbudila univerze h komercializaciji, pa jim ni zagotovila sredstev za izvedbo. Univerzitetne pisarne za prenos tehnologi (technology transfer offices – TTO) v povprečju namreč izgubljajo denar, saj uspešna inovacija lahko potrebuje tudi 10 let, da začne prinašati denar z royalties. Kljub temi, da TTOji ustvarjajo veliko vrednost za lokalno okolje, pa je njihova sposobnost za preživetje zelo slaba, kar pomeni, da nimajo sredstev za reinvestiranje.
Nekateri so se tako obrnili v privatni sektor in iskali priložnosti za early stage investment. Gulbranson in Audretsch (2008) pa posebej poudarjata, da se univerzitetne raziskave ne prelijejo samodejno komercializacijo in inovacije. Early stage venture so neprimerni (vir Shane 2008) in večino univerzitetnih inovacij je preveč tveganih za investitorje. Zato se te soočajo z veliko izvedljivostno in finančno luknjo. Državno financiranje te luknje je v današnjih časih pomembno kot še nikoli. Prav zaradi koristi davkoplačevalcev je potrebno ustvariti novo stopnjo v procesu prevajanja inovacij iz univerz.
Uspeh programov se bo meril in ocenjeval na podlagi:
- povečanja zanimanja in vključenosti fakultetnega osebja in študentov za inovacije in podjetništvo
- razširljivosti učinka najbolj obetajočih univerzitetnih inovacij
- komercializacija in formiranje start-up podjetij
- razviti lokalno okolje/skupnost, ki bo podpirala inovacijski ekosistem okoli univerze.
Podpiralo pa se bo predvsem:
- proof of concept financiranje z ustreznim projektnim vodenjem
- ustvarjanje skupnosti, povezovanje in ustvarjanje timov
- poslovno strategija in mentorstvo
- izobraževalne mehanizme
- odnose z javnostjo/mediji in predstavljanje projektov
- merjenje in evalvacijo rezultatov
In človek se tako vpraša: če ZDA, ki so toliko pred nami sprejemajo ukrepe, da bodo boljši, kakšna usoda potem čaka nas? Se bodo odločevalci v Sloveniji zganili in bomo še pravočasno stopili v globalno tekmo ali pa bomo še nekaj časa stopicali na mestu, financirali raziskave, katerih rezultate objavljamo v člankih in tako podarjamo tujcem, ki jih nato uporabijo, vključijo v svoje produkte, prodajo in zaslužijo. Vprašanje namreč ostaja, koliko kondicije (finančnih sredstev) še imamo za tovrstno početje. Mogoče pa vendarle ne bi bilo slabo, če bi se del državnih sredstev, ki se javnih raziskovalnih inštitucijam namenja za raziskave, namenili tudi za prenos tehnologij, za komercializacijo.
Ko pa bo do tega prišlo, pa moramo biti pripravljeni, da ne bomo izumljali tople vode. Zato bodo naslednji dnevi prav zanimivi.
- Za komentiranje se prijavite