Ko se te dni sprehajam po dolgih in zapletenih bruseljskih hodnikih, ne morem mimo občutka, da se ne bi vprašal: »Le kaj delajo vsi ti ljudje?« Bolj kot kaj delajo, pa je pomembno, kakšni so rezultati njihovega dela. To, da je bruseljska birokracija s stališča državljana EU neučinkovita so očitno spoznali tudi tukaj in tako se naj bi sedaj, po uveljavitvi Lizbonske pogodbe, stvari počasi spremenile.
Projekt EU ime vsekakor dobre namene. Vendar pa se pri mnogih dobri idejah in evropskih iniciativah zaplete pri implementaciji in realizaciji. Le zakaj? Glavni akterji (vključno z predsednikom Evropske komisije José Manuel Barrosom) so mnenja, da je ključnega pomena nepoznavanje razlogov. Zato naj bi v prihodnje veliko bolj informirali prebivalce o razlogih za sprejete ukrepe ter njihovih načrtovanih posledicah. Pa naj gre za reformo visokega šolstva, finančnega sistema ali pa okoljevarstva.
Mojega vprašanja ali ne bi bilo potrebno informiranja na način top-down (da bodo ljudje vedeli, zakaj in kaj sploh delajo) kombinirati tudi z bottom-up pristopom (rešuje težave in tako dejansko pomaga »posamezniku« tam, kjer ga »čevelj žuli«) se je generalni sekretar EPPja Antonio Lopez Isturiz očitno razveselil. V odgovoru, kjer je razložil princip zbiranja predlogov za oblikovanje strategij, ukrepov, kjer se vse zainteresirane posameznike ali združenja pozove, da podajo svoja mnenja, je bilo čutiti zavzetost in predanost.
EU je tako zelo različna (in prav v tem je njena lepota), da je nemogoče potegniti uravnilovko za vse države članice. In tako je praktično nemogoče poznati težave posameznih skupin (če posebej, če so te »tiho«), še težje pa načrtovati ukrepe, ki bi zadovoljili vse. In prav zato moramo izkoristiti možnosti, ki so nam dane, da vplivamo na usmeritve in strategije, sprejete v Bruslju. Te so namreč nato podlaga za izvajanje številnih projektov in ukrepov, ki bodo vedno bolj obvezujoči za vse članice in bodo tako vplivali tudi na naš vsakdan. V Inoverzumu se tega zavedamo in prav zato aktivno sodelujemo pri oblikovanju nove inovacijske politike.
Lepo je videti, da je Slovenija na drugem mestu (skupaj z Francijo, za Veliko Britanijo) po številu odzivov na posvetovanju o inovacijski politiki. Kvantiteto smo torej sposobni zagotoviti, sedaj pa moramo še kvaliteto vsebine. Da pa bi to dosegli, moramo najprej dvigniti zavest o pomembnosti sodelovanja pri »glavnih akterjih« na posameznih področjih. Žalostno je namreč, da kljub veliko govora o inovativnosti v Sloveniji na seznamu (stran 19 v http://ec.europa.eu/enterprise/policies/innovation/future-policy/consultation/files/summary_en.pdf) ni moč zaslediti veliko tistih, ki jih lahko pogosto poslušamo na raznovrstnih dogodkih. Še veliko bolj groteskno je, da so tisti, ki so najbolj glasni v debatah, kaj bi morala narediti država, kaj bi morala narediti EU, potem čisto tiho, ko jih EU vpraša, kaj bi po njihovo morala narediti.
Počasi se bomo torej vsi skupaj morali navaditi, da bomo morali stati za svojimi besedami, te podkrepiti z dejanji in izkoristiti vsako možnost, ko lahko povemo svoje mnenje in sooblikujemo prihodnost. Prepričan sem, da nas ne bodo mogli preslišati.
- Za komentiranje se prijavite
