Blog: Tomaž Černe

Kot nam je znano, je bila tehnologija razlog za ustvarjanje številnih bogastev. Vsi poznamo Microsoft, Google, Apple, Facebook. In ti zmagovalci nam dajejo občutek, da se s tehnologijo obogati. In prav zato si vsi želimo tehnološkega razvoja in preboja.In prav zato me je toliko bolj presenetil podatek IEEE (IEEE Spectrum 11.10), da bi, če smo leta 2002 vložili $100 v 118 najboljših tehnoloških podjetij, danes imeli $138. Če pa bi istega leta vložili $100 v po abecednem redu prvih 118 netehnološih podjetij, bi danes imeli 25% večji zaslužek. In to v obdobju tehnološkega razcveta.Kaj nam to pove? Da je si zapomnimo samo zmagovalce.

Včeraj je v okviru ene izmed mailing list zopet zaokrožila predstavitev Stanforda, kako dobro sodelujejo z gosposarstvom, koliko sredstev pridobijo iz tega naslova, kako so dobri in da moramo tudi v Sloveniji iti v to smer. Zakaj sem rekel zopet? Ker to ni prvič, da gledam podatke iz Silicijeve doline ali pa iz MIT iz Bostona. Poznamo številke, poznamo jih že dolgo. Vsake toliko časa pa nas "prime", da bi bili radi kot oni. Ampak tako kot naenkrat kar prime taka ideja, tako tudi naenkrat mine.  Na Inoverzumu smo se že večkrat pogovarjali zakaj Slovenija ne more postati Silicijeva dolina in prišli do odgovora: "ker nam je prelepo, da bi to postali." Kaj želim s tem povedati. Edini scenarij, ki nam lahko pomaga in ki je tudi ustvaril Silicijevo dolino, pred kratkim pa deloval tudi v Detroitu, je, da je najprej gospodarstvo na psu in ker posledično tudi država nima denarja, začne zatem pobirati počasi tudi šolstvo in s tem univerzo. In ko nam ne bo več "tako lepo" se bomo pripravljeni spremeniti, stopiti iz zdajšnjih varnih okopov in se podati v na negotovo pot. In nekaterim bo uspelo, prebili bodo magično mejo in tako spremenili miselnost v glavah, zaradi česar jim bodo veliko lažje lahko sledili še drugi. Kaj točno mislim z opisanim scenarijem? Spodaj prilagam izvleček iz zgodovine nastanka Silicijeve doline in podobno nastaja okolje v Detroitu, kjer je najprej crknila avtomobilska industrija ... Po vojni ni bilo keša, univerza (Stanford) je ponudila znanje in povabila industrijo na svoje "dvorišče" (Stanford tech park), ne obratno. Pogoj je bil hi-tech ... in tega je že 60 let, OTL Stanford pa je praznoval že 40 let. Zato imajo tako lepe številke z mnogo ničlami!   Pa še izvleček ... " In the 1950's, the idea of building an industrial park arose. The university had plenty of land over 8,000 acres....but money was needed to finance the University's rapid postwar growth. The original bequest of his farm by Leland Stanford prohibited the sale of this land, but there was nothing to prevent its being leased. It turned out that long-term leases were just as attractive to industry as out right ownership; thus, the Stanford Industrial Park was founded. The goal was to create a center of high technology close to a cooperative university. It was a stroke of genius , and Terman, calling it ``our secret weapon,'' quickly suggested that leases be limited to high technology companies that might be beneficial to Stanford. In 1951 Varian Associates signed a lease, and in 1953 the company moved into the first building in the park. Eastman Kodak, General Electric, Preformed Line Products, Admiral Corporation, Shockley Transistor Laboratory of Beckman Instruments, Lockheed, Hewlett-Packard, and others followed soon after."

Estonski projekt, ki je bil inspiracija za današnjo akcijo Očistimo Slovenijo, smo na našem portalu omenili že lansko jesen. Projekt v Estoniji je pokazal, kaj lahko naredi sodobna IKT, saj je bila prav ta osnova Estonskega projekta. Slovenci smo Estonce v vseh pogledih krepko presegli in lahko se vprašamo, po čem si bomo zapomnili projekt Očistimo Slovenijo.V največji čistilni akciji nas je namreč po trenutno znanih podatkih organizatorjev sodelovalo več kot 12 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, zbrali pa smo več kot 60.000 kubičnih metrov odpadkov. Veliko veliko odpadkov pa je ostalo, saj je bilo nemogoče očistite vse.In Slovenci smo inovativni, lahko potrdim. Moraš biti inovativen, da ti sploh pade na misel, da se odpelješ izven vseh migracijskih poti 2 km od najbližjega naselja in lepo v vrečko zapakirane smeti iz vsakodnevnega gospodinjstva odvržeš v prepad med drevje. Kaj ni lažje odložiti v smetnjak pred hišo? V naši občini ima smetnjak namreč prav vsaka hiša, blok, pa še dodatna zbirna mesta (t.i. ekološke otoke) imamo. Človek mora biti res inovativen, da mu sploh pade na pamet kaj takega. In kaj vse smo danes iz prepada na robu vasi? Otroški voziček, pasje kosti, plastične igračke, akumulatorje, stara zdravila, barbiko, hladilnike, ovčje kosti, izolacija, fotelj, prazne sode, odpadno olje, štedilnike, poltovornjak (ugotovili smo, da je bil Ford), plastenke, avtomobilske dele, pločevinke, sokovnik, sesalec. Imeli smo mehanizacijo (še dobro, da je toliko mehanizacije v vasi) in taktiko (in bili smo inovativni: s ketnami smo zapenjali večje kose in jih z vitli vlekli iz globeli, »drobiž« pa smo dajali v sodove, ki so navezani na zajle viseli po hribu navzdol). In čeprav je bilo kar nekaj pridnih rok, sem imel občutek, da ni kaj dosti vidnega učinka. Verjetno tudi zato, ker smo gradbeni material in azbestne plošče puščali pri miru, tega pa je bilo toliko, da ni vredno zgubljati besed. Po »ta večmu« smo pospravl. Koliko je bilo narejenega smo praktično šele zvedeli, ko smo prišli iz globeli. Samo naša skupina (10 ljudi) je napolnila 3 polne traktorske prikolice (6 kubikov ima ena).Akcije se je udeležilo 174 ljudi prebivalcev (vas ima okoli 1000 prebivalcev) in kar nekaj dela je bilo opravljeno. Na koncu, ko smo ob golažu izmenjavali vtise, skupaj vsi skupaj ugotavljali, da smo Slovenci več kot inovativni. Ko bi le svojo inovativnost uporabili za »kaj pametnega«.

V diskusiji sem včeraj objavil vsebino, kako bo OECD poskušal uvesti nov način razvrščanja univerz, pri čemer bo začel z ekonomisti in inženirji, saj naj bi bilo ti po eni strani »najbolj pomembni«, po drugi pa tudi »najlažje za primerjati« med posameznimi kulturami. Poznamo kar nekaj lestvic univerz. Zagotovo je nam najbolj poznana  šanghajska lestvica, pri kateri vsakič znova trepetamo, ali se bo Univerza v Ljubljani uvrstila na seznam 500 najboljših svetovnih univerz, pa lestvica revije Financial Times in lestvica The Times. Vse te lestvice se med seboj razlikujejo glede na metodologijo razvrščanja, a vsem je skupno, da se na prvih mestih pojavljajo vedno ene in isti univerze. In kaj bo ocenjeval OECD? Ne bo prešteval Nobelovih nagrajencev, niti člankov in citatov profesorjev, ampak se bo usmeril na študente. Osredotočili se bodo na dodano vrednost, ki jo študenti dobijo tekom študija – z drugimi besedami: kako študijski proces pripomore k pridobivanju kompetenc. In prav zato je zanimivo videti katere kompetence bodo primerjali. Na vrhu seznama se najde: analitične sposobnosti, zmožnost reševanja problemov, komunikacija in vodenje ter sposobnost za delo v skupini. Vse to pri nas radi združimo pod »soft skills«, ki (predvsem pri tehničnih študijih) zelo težko najdejo prostor v študijskih programih.  In zakaj pravzaprav potrebujemo še eno lestvico? Razlog je preprost: policy makers, študenti in njihove družine ter davkoplačevalci želijo vedeti, kakšni so uporabni rezultati visokega šolstva za okolje, kako le to (še posebej v času gospodarske krize in naraščajoče brezposelnosti) vpliva na ekonomski razvoj države. Menijo namreč, da je čas, da se pove in pokaže kaj študenti znajo in kaj lahko naredijo. Čeprav med sodelujočimi ni moč zaslediti Slovenije (ocenjevanje in razvrščanje je prostovoljno), bi bilo prav zanimivo videti, kako bi se odrezale naše fakultete (tudi znotraj Univerze se fakultete namreč zelo razlikujejo med seboj). Zagotovo bo slej ko prej prišel čas, ko bomo tudi sami želeli izvedeti, kako dobri (ali pa slabi) v resnici smo in kaj visoko šolstvo stori za razvoj okolja – države in naroda.

Zunaj dežuje in tako je v Bostonu zaspan dan. Ponoči je zavijal veter in slutiti je bilo, da vreme zunaj ni nič kaj prijetno. Verjetno je to tudi razlog, da se hostel ni prebudil pred enajsto uro. Kot da se nikomur ne ljubi vstati iz postelje. Počasi se je le zaslišal vrvež in tisti, ki so odhajali, so z mrkimi pogledi pogledovali skozi okno kako pada dež, pravzaprav lije. Jasno mi je bilo, da danes ne bo nič s ogledom mesta. Danes v center, jutri na Harvard, v torek še malo naokoli in potem v sredo domov - to je bil plan, ki ga ja pravkar odplaknilo. Nekako nerad, a pod pritiskom oglašanja želodca, sem se odločil, da se odpravim na zajtrk/kosilo. Nedaleč je cela ulica kafičev in restavracij in zagotovo se bo kaj našlo. Zavil sem v enega izmed najbližjih lokalov. Union. Če je bila ulica skoraj prazna, je bilo v lokalu čisto drugače. Čisto poln, skoraj ne bi našel prazne mize. Sami študenti. Sem namreč nekje na sredi med Boston University in Harvardom, v predelu mesta kjer se zadržujejo predvsem študenti. Očitno je sedaj čas zajtrka, saj je bilo na krožnikih videti tipične zajtrke: jajčka, slanina, popečeni tolsti. Prav prijetno vzdušje. Očitno se prav nikomur ne mudi - prijetno nedeljsko druženje ob zajtrku sredi dneva.Ravno sem pojedel svojo porcijo zajtrka in pogledujem skozi okno, kjer dež kar ne pojenja. Polovica gostov se je v tej uri in pol, kar sem v lokalu zamenjala, polovica veselo vztraja in prav nič ni videti, da bi se kam odpravljali. Sam pa razmišljam, da bom očitno moral kupiti dežnik. 

Ko človek leti čez lužo, ne more pobegniti z letala in tako ima čas, da kaj prebere in se zamisli. Pogosto gledamo Slovenci (in Evropejci) na ZDA kot na »obljubljeno deželo« podjetništva, kjer univerze zelo uspešno sodelujejo z gospodarstvom, ker se rojevajo številni spin-of in start-up podjetja in se znanja iz univerz pretaka v gospodarstvo zelo uspešno. Evropa je tukaj daleč daleč zadaj (kje je potem šele Slovenija?).   Kljub vsemu pa lahko v času svetovne gospodarske krize opazimo, da tudi v ZDA ugotavljajo, da jim kljub tisočim spin-of podjetjem, ostajajo na univerzitetnih policah ideje, ki imajo lahko velik ekonomski in socialni vpliv. Zato so oblikovali pobudo za pospeševanje komercializacije tehnologij. Predlagajo, da se (za njih) majhen del državnega denarja nameni za prenos že znanih rezultatov raziskovalnega dela na trg. Izbrali bi deset demonstrativnih univerz, od katerih bi vsaka dobila 2 milijona dolarjev na leto pet let zapored. Vsaka bo nato gojila kulturo podjetništva znotraj same univerze, ustvarjala in spodbujala nastajanje inovativnega okolja okoli univerze in zagotavljala pogoje za učinkovit prenos znanja na trg, kar bo imelo takojšnje ekonomske in socialne učinke. Tri ključne sestavine vsakega programa bodo:financiranje finančne luknje (gap funding)ustvarjanje okoljamentorstvo in izobraževanje. Rezultati pa bodo merljivi, ponovljivi in razširljivi, kar bo omogočalo prehod v fazo 2, ko se bo model uporabil na številnih univerzah po državi, kar bo izboljšalo življenje Američanov. Razlogi za pobudo preprosto ležijo v dejstvih, ki so jih pokazale mnoge raziskave. Raziskava Block and Keller 2008 je na primer pokazala, da na lestvi najbolj ključnih inovacij posameznega leta ne prevladujejo več inovacije razvite s strani industrije (kot je bilo pred 40 leti), ampak inovacije iz univerz. Univerze so tako ključen člen inovacijske verige, saj bazične raziskave univerz dajejo podlago za aplikativna znanja. Po naravi pa so univerzitetne raziskave »early stage«  in se ne osredotočajo na trg. Z omenjeno pobudo tako želijo te raziskave pretočiti na trg s pomočjo nabora poti za prenos tehnologij, kot so fakultetna svetovanja, zaposlitve raziskovalcev v podjetjih, s pomočjo licenciranja ustanavljati podjetja. Nekatere univerze so imeli srečo, da so v preteklosti prejela izdatne donacije, s pomočjo katerih so financirali inovacijske centre, zapolnili luknjo in dosegli velike uspehe. Kot zgleden primer navajajo MIT Deshpande Center for Technological Innovation in UCSD von Liebig Center. Po tem ko sta prejela manj kot 10 milijonov dolarjev za projekte, sta centra uspela ustvariti 26 start-up podjetij in zbrati dodatnih 160 milijonov dolarjev. Tovrstne uspehe pa se ne sme prepuščati naključju (donacijam), ampak je potrebno usmeriti napore k strukturiranemu oblikovanju modelov za prenos znanja, ki bodo imeli velike razsežnosti. Pri tem se je zavedati ekonomskega učinka univerzitetnih start-up podjetij. Leta 1980 so v ZDA z Bayh-Dole zakonom omogočili univerzam lastništvo in prosto razpolaganje z njihovo intelektualno lastnino (IL ali IP), četudi je bila ta ustvarjena v okviru raziskav financiranih z državnim denarjem. Bayh-Dole je bil pravi bum za lokalno ekonomijo in številne nove tehnologije so bile postavljene na trg. Kmalu po 1980 je začelo število start-upov in produktov, ki so temeljili na univerzitetni IL, počasi naraščati in mnogi raziskovalci so pričeli  komercializacijo svojega znanja. Samo v letu 2007 je bilo tako ustvarjenih 555 start-up podjetij in na trg postavljenih 686 novih produktov (vir AUTM, 2008). Po podatkih (vir Pressman, 2002) kar 80% univerzitetnih start-up podjetjih ostane v isti regiji, kot je univerza, iz katere so izšli, kar pomeni, da ima univerzitetni prenos tehnologij velik vpliv na lokalno razvitost. Med leti 1980 in 1999 so samo univerzitetni start-upi v ZDA ustvarili 33,5 milijard dolarjev ekonomske vrednosti (vir Cohen, 2000), kar pomeni povprečno 10 milijonov dolarjev na posamezen start-up. V letu 2007 je bilo tako v ZDA aktivnih 3.388 univerzitetnih strart-up podjetij (vir AUTM, 2008).  Kljub temu, da je država z Bayh-Dole zakonom spodbudila univerze h komercializaciji, pa jim ni zagotovila sredstev za izvedbo. Univerzitetne pisarne za prenos tehnologi (technology transfer offices – TTO) v povprečju namreč izgubljajo denar, saj uspešna inovacija lahko potrebuje tudi 10 let, da začne prinašati denar z royalties.  Kljub temi, da TTOji ustvarjajo veliko vrednost za lokalno okolje, pa je njihova sposobnost za preživetje zelo slaba, kar pomeni, da nimajo sredstev za reinvestiranje. Nekateri so se tako obrnili v privatni sektor in iskali priložnosti za early stage investment. Gulbranson  in Audretsch (2008) pa posebej poudarjata, da se univerzitetne raziskave ne prelijejo samodejno komercializacijo in inovacije. Early stage venture so neprimerni (vir Shane 2008) in večino univerzitetnih inovacij je preveč tveganih za investitorje. Zato se te soočajo z veliko izvedljivostno in finančno luknjo. Državno financiranje te luknje je v današnjih časih pomembno kot še nikoli. Prav zaradi koristi davkoplačevalcev je potrebno ustvariti novo stopnjo v procesu prevajanja inovacij iz univerz. Uspeh programov se bo meril in ocenjeval na podlagi:povečanja zanimanja in vključenosti fakultetnega osebja in študentov za inovacije in podjetništvorazširljivosti učinka najbolj obetajočih univerzitetnih inovacijkomercializacija in formiranje start-up podjetijrazviti lokalno okolje/skupnost, ki bo podpirala inovacijski ekosistem okoli univerze. Podpiralo pa se bo predvsem:proof of concept financiranje z ustreznim projektnim vodenjemustvarjanje skupnosti, povezovanje in ustvarjanje timovposlovno strategija in mentorstvoizobraževalne mehanizmeodnose z javnostjo/mediji in predstavljanje projektovmerjenje in evalvacijo rezultatov In človek se tako vpraša: če ZDA, ki so toliko pred nami sprejemajo ukrepe, da bodo boljši, kakšna usoda potem čaka nas? Se bodo odločevalci v Sloveniji zganili in bomo še pravočasno stopili v globalno tekmo ali pa bomo še nekaj časa stopicali na mestu, financirali raziskave, katerih rezultate objavljamo v člankih in tako podarjamo tujcem, ki jih nato uporabijo, vključijo v svoje produkte, prodajo in zaslužijo. Vprašanje namreč ostaja, koliko kondicije (finančnih sredstev) še imamo za tovrstno početje. Mogoče pa vendarle ne bi bilo slabo, če bi se del državnih sredstev, ki se javnih raziskovalnih inštitucijam namenja za raziskave, namenili tudi za prenos tehnologij, za komercializacijo. Ko pa bo do tega prišlo, pa moramo biti pripravljeni, da ne bomo izumljali tople vode. Zato bodo naslednji dnevi prav zanimivi.

Ko se te dni sprehajam po dolgih in zapletenih bruseljskih hodnikih, ne morem mimo občutka, da se ne bi vprašal: »Le kaj delajo vsi ti ljudje?« Bolj kot kaj delajo,  pa je pomembno, kakšni so rezultati njihovega dela. To, da je bruseljska birokracija s stališča državljana EU neučinkovita so očitno spoznali tudi tukaj in tako se naj bi sedaj, po uveljavitvi Lizbonske pogodbe, stvari počasi spremenile.Projekt EU ime vsekakor dobre namene. Vendar pa se pri mnogih dobri idejah in evropskih iniciativah zaplete pri implementaciji in realizaciji. Le zakaj? Glavni akterji (vključno z predsednikom Evropske komisije José Manuel Barrosom) so mnenja,  da je ključnega pomena nepoznavanje razlogov. Zato naj bi v prihodnje veliko bolj informirali prebivalce o razlogih za sprejete ukrepe ter njihovih načrtovanih posledicah. Pa naj gre za reformo visokega šolstva, finančnega sistema ali pa okoljevarstva.Mojega vprašanja ali ne bi bilo potrebno informiranja na način top-down (da bodo ljudje vedeli, zakaj in kaj sploh delajo) kombinirati tudi z bottom-up pristopom (rešuje težave in tako dejansko pomaga »posamezniku« tam, kjer ga »čevelj žuli«) se je generalni sekretar EPPja Antonio Lopez Isturiz očitno razveselil. V odgovoru, kjer je razložil princip zbiranja predlogov za oblikovanje strategij, ukrepov, kjer se vse zainteresirane posameznike ali združenja pozove, da podajo svoja mnenja, je bilo čutiti zavzetost in predanost.EU je tako zelo različna (in prav v tem je njena lepota), da je nemogoče potegniti uravnilovko za vse države članice. In tako je praktično nemogoče poznati težave posameznih skupin (če posebej, če so te »tiho«), še težje pa načrtovati ukrepe, ki bi zadovoljili vse. In prav zato moramo izkoristiti možnosti, ki so nam dane, da vplivamo na usmeritve in strategije, sprejete v Bruslju. Te so namreč nato podlaga za izvajanje številnih projektov in ukrepov, ki bodo vedno bolj obvezujoči za vse članice in bodo tako vplivali tudi na naš vsakdan.  V Inoverzumu se tega zavedamo in prav zato aktivno sodelujemo pri oblikovanju nove inovacijske politike.Lepo je videti, da je Slovenija na drugem mestu (skupaj z Francijo, za Veliko Britanijo) po številu odzivov na posvetovanju o inovacijski politiki. Kvantiteto smo torej sposobni zagotoviti, sedaj pa moramo še kvaliteto vsebine. Da pa bi to dosegli, moramo najprej dvigniti zavest o pomembnosti sodelovanja pri »glavnih akterjih« na posameznih področjih. Žalostno je namreč, da kljub veliko govora o inovativnosti v Sloveniji na seznamu (stran 19 v http://ec.europa.eu/enterprise/policies/innovation/future-policy/consultation/files/summary_en.pdf) ni moč zaslediti veliko tistih, ki jih lahko pogosto poslušamo na raznovrstnih dogodkih. Še veliko bolj groteskno je, da so tisti, ki so najbolj glasni v debatah, kaj bi morala narediti država, kaj bi morala narediti EU, potem čisto tiho, ko jih EU vpraša, kaj bi po njihovo morala narediti.Počasi se bomo torej vsi skupaj morali navaditi, da bomo morali stati za svojimi besedami, te podkrepiti z dejanji in izkoristiti vsako možnost, ko lahko povemo svoje mnenje in sooblikujemo prihodnost. Prepričan sem, da nas ne bodo mogli preslišati.

Trenutno je v Sloveniji veliko govora o varnosti v cestnem prometu. Seveda je pričakovano in jasno, da se je politika pod pritiskom javnosti odzvala na serijo tragičnih nesreč, ki so se kar vrstile na slovenskih cestah. Vsa razmišljanja so sicer usmerjena v alkohol in hitrost, ker sta to najbolj iztopajoča faktorja ta trenutek, ne smemo pa pozabiti tudi na druge. In vedno znova se zalotim, ko sicer prostoročno (slušalka:) ) govorim po telefonu med vožjo, da sem kar naenkrat na cilju in sploh ne vem kako sem prišel tja. Ne spomnim se vožje. Kako bi se tudi jo, saj se v takih primerih vsak izmed nas osredotoči na vsebino pogovora in razmišlja le o tem, vozi pa nekako po navadi, ustaljenih predefiniranih vzorcih v možganih. In lahko si predstavljamo, da je potem varnost tovrstne vožnje bolj kot ne odvisna od tega "kako dober voznik je posameznik" in kako se "nagonsko" odziva na dogajanje v okolici. Tematika pogovorov po telefonu med vožnjo sicer res ni v osprednju naših pogovorov, bo pa zagotovo prišla, ko bo z velikimi napori uspelo zmanjašti trenutna vzroka nesreč, vmes pa bo nekaj posameznikov zapeljalo iz ceste medtem pogovorom po mobitelu. Nekateri pa se prav danes ukvarjajo s tem vprašanjem. Verjetno res govornenje po telfonu med vožnjo ne bo nikoli "varno", vendar se mu zaradi vseh prednosti, ki jih prinaša zagotovo ne bomo odpovedali, ampak bo število uporabnikov samo še strmo naraščalo. Bomo znali prežečo nevarnost odpraviti preden bo nastala katastrofa? Na Stanfordu se trenutno študenti v laboratorju, ki se ukvarja s komunikacijo človek-interaktivni mediji, ukvarjajo prav s tem, saj pišejo študijo, v kateri bodo predstavili rezultate zadnje študije o "multitaskingu" med vožnjo. Raziskava je jasno pokazala, da se ob govornenju po telefonu zmanšja odzivnost na prepreke na cesti. Ker pa seveda to ne bi bilo nič novega in zanimivega, so razvili "brenčača", ki opozori voznika in usmeri pozornost na cesto, ko je to potrebno. Tako so razvili poseben tip vozila, v katerega so vgradili koncept premikanja glasu iz mobitela po prostoru avtomobila. Nič posebnega ob današnji surrond tehnologiji, bi lahko rekli. Vendar pa glas spreminja svojo lokacijo in jakost glede na razmere na cesti. Tako naprimer se glas spusti k nogam voznika, ko so razmere na cesti kritične. In testiranja v simulatorju so pokazala, da taka porazdelitev prinese vidne rezultate. Bomo v prihodnosti imeli skakajoč glas v avtomobilu? Bo ta povezan z GPS in bazo podatkov o nasrečah in tako v naprej opozarjal na morebitne kritične lokacije na cestah? Na ta in podobna vprašanja bodo zagotovo poskušale odgovoriti naslednje raziskave. Eno pa je jasno: tradicionalne težave je moč rešiti samo z inovativnimi metodami (tradicionalne so namreč že odpovedala, sej drugače teh težav danes ne bi imeli). In mogoče bi bilo smiselno razmisliti, da bi se tudi top žgočih problemov rešili na inovativen način. Potem bi bili mogoče rezultati boljši, dolgoročnejši in morija na slovenskih cestah ne bi bila več osrednja tema pogovorov. In lahko bi kakšno od potencialnih nevarnosti rešili tudi preventivno, ne pa da se po ukrepih seže šele, ko nas do tega pripravijo smrtne žrtve.